potoVanje

Obraz prekrile so skrlatne niti.

Potopila se je v vode, kjer prebivajo vsi tisti v njej, ki sami, od nikogar ljubljeni, bedijo, noc in dan, brez dna, brez rok.
Na tleh lezi telo in ona gleda vanj.
Tezki vzdihi padajo po kozi, na mestu kjer lezi, se vdirajo sokovi,
pronicajo v tla kot kazipoti, nenehno odmikajocega se mesa.
S prstom zarije v meso.
Blescece siva zmrazi jo pot, ko zatava proti trebuhu.
Od tam kjer vse bezi iz nje, do tja kamor se vse vraca.
Notri globoko ozre se naokoli.
Povsod delcki, ostanki rok, pogledov, zlogov besed, razpadlih nasmehov, gnijocih sledi vsega kar je steklo skozi in se ujelo v spomin.
Vsega kar umira v telesu z njo.
Dotika se in drobci se drobijo. Razsuseni, potrgani, pomeckani, stisnjeni med kosti.
Od dalec, skozi nema usta na moc zatuli. Obudi jih le za hip.
Skozi popek zdaj leze ven in leze, se vedno se vraca,..v ustih pa ta okus zamolklega premika.